V kakšni državi živimo prekarci?

Slovenija je pravna in socialna država. V Sloveniji ima oblast ljudstvo. Vsakdo ima pravico do osebnega dostojanstva in varnosti. Vsakdo ima pravico, da se svobodno združuje z drugimi.

V kolikšni meri zapisi iz Ustave Republike Slovenije veljajo za prekarne delavke in delavce?

1. Slovenija je pravna in socialna država.

Socialna država naj bi vzpostavljala socialni mir in preprečevala revščino. V tovrstnem sistemu bi moralo biti poskrbljeno za javni sistem socialne varnosti, ki vključuje zdravstveno, pokojninsko, invalidsko in druga socialna zavarovanja. Zagotovljeno naj bi bilo zdravstveno varstvo in pravica do izobrazbe. Temeljna vrednota socialne države je solidarnost. Sliši se obetavno! Kako pa je v praksi? S krilatico »vsako delo šteje«, so v preteklih letih pod pretvezo izenačevanja vseh oblik dela, odločevalci poskrbeli le za prilive v državno blagajno. Na področju zagotavljanja pravic pa vsako delo še zdaleč ne šteje enako. V Sindikatu prekarcev smo prepričani, da bi morale biti vse oblike dela, ki niso delo za določen ali nedoločen čas, dražje. V jeziku delavca prekarca, to ne pomeni, da bi morale biti bolj obdavčene (tako napačno dojemajo zgornjo trditev le birokrati, ki izenačujejo bilance v Excel tabelah ali političarji , ki bodo čez dober mesec izmerili uspešnost produciranja floskul ob različnih predvolilnih priložnostih, da bi zakrili svoje parcialne interese ali izrazito neoliberalne poglede). S tem pride en kup izzivov, z uspešnostjo katerih bi se kot družba v resnici veliko bolje spopadli s prekarnostjo, kot s suhoparnim ponavljanjem političarjev na odgovornih strokovnih položajih, da je potrebno urediti prikrita delovna razmerja. Da bi bilo fleksibilno delo dražje, bi pomenilo, da imamo sistem bolj pravičnega plačevanja za prekarce in prekarci nismo cel čas izpostavljeni socialnemu dumpingu. Višje plačilo je smiselno iz dveh razlogov. Prvi je vsekakor dodatek za fleksibilnost, da si lahko prekarec del denarja da na stran za dni, ko nima dela. In drugi razlog je ta, da bo delodajalec v primerih, ko je to mogoče, delavcu namesto s.p.-ja ponudil ustrezno pogodbo o zaposlitvi. Na tem mestu želimo poudariti, da pravica do socialne varnosti v Sloveniji ni za vse enaka, ker so prekarni delavci ljudje, ki pogosto nimajo socialne varnosti, ker kljub delu ne zaslužijo dovolj za dostojno življenje.

2. V Sloveniji ima oblast ljudstvo.

In korporacije in lastniki kapitala. Če dobro pomislimo, ima ljudstvo vse manj oblasti. Lastniki kapitala, ki skozi stranke kadrujejo, lobirajo, ukinjajo sindikate in izkoriščajo delavce, se enkrat na štiri leta potrudijo svoje obljube lepo zapakirati v lične kampanje, namesto poštrikanih oblek nase navlečejo majice z velikimi logotipi in se ob vseh priložnostih fotografirajo na dogodkih civilne družbe, ki so jo medtem štiri leta ignorirali in se iz nje dobesedno norčevali. Vprašajte se, na koliko dogodkih organizacij, ki se ukvarjajo s prekarnostjo (in to niso sateliti stranke SD), je bila v preteklem mandatu ministrica za delo? Po naših podatkih le na enem, kjer pa glasu niso dobili prekarci. Na drugi strani pa je bila redna gostja delodajalskih organizacij, ki jim je v prejšnjem letu podelila tudi milijon evrov sredstev za centre dostojnega dela v obeh kohezijskih regijah. Za prekarne delavce jim je bolj vseeno kot za lanski sneg. Podobno je bilo v primeru podjetja Uber, kjer je minister za javno upravo hitel na brezplačno ekskurzijo v Ameriko, kjer je s svojim hlapčevanjem sramotil sebe in ljudstvo. So se kdaj vprašali o mnenju teh, ki so jim mandat podelili? Ali pa Inšpektorat RS za delo, ki naj bi deloval v javnem interesu (ne v interesu delavca ali delodajalca!). Kaj sploh je javni interes? Javni interes je interes države in ljudstva. In v primeru prikritih delovnih razmerij je poleg delavca oškodovan kdo? Država. Ne delodajalec, kamor z brezplačnimi nasveti hitijo nekateri inšpektorji z dobronamernimi nasveti. Za koga? Za državo? Za ljudstvo? Za kapital!

3. Vsakdo ima pravico do osebnega dostojanstva in varnosti.

Vprašajmo delavke v trafikah, koliko osebnega dostojanstva jim je ostalo. Ali varnosti. Agonija prevajalk in prevajalcev se povečuje, ko sistem javnega naročanja dobesedno uničuje ljudi z dokončano univerzitetno izobrazbo, ker jim konec meseca ne ostane niti za minimalno plačo. Kakšno varnost imajo enoosebni samostojni podjetniki, ki pogosto bolezen prebolijo na delovnem mestu, ker si izpada dohodka ne morejo privoščiti, denarno nadomestilo za čas zadržanosti iz dela zaradi bolezni, pa jim pripada šele po 30 delovnih dneh (v praksi to pomeni po mesecu in pol bolezni).

4. Vsakdo ima pravico, da se svobodno združuje z drugimi.

Ob protestu v podporo delavkam in delavcem v trafikah smo prišli do dveh pomembnih spoznanj. Delavci se bojijo delodajalcev in se zato ne upajo izpostaviti za svoje pravice. Še toliko bolj prekarni delavci, ki jih ne ščiti kolektivna pogodba in pogodba o zaposlitvi, kar privede do druge ugotovitve. Pravica do stavke za prekarne delavce pomeni nekaj povsem drugega kot za ostale delavce. Če stavkajo, so največkrat kazensko odgovorni za izpad prometa. Da o šikaniranjih po protestu s strani delodajalca, sploh ne govorimo.

Realnost prekarnih delavcev je, da se jim ob gospodarski rasti niso povečale urne postavke, najemanje zunanjih storitev se ni zmanjšalo, prekarci se bolezni še vedno bojijo kot prej in socialni dumping pri urnih postavkah ni nič manjši. Zmanjšalo se ni niti število revnih prekarcev, niti ne rast števila samostojnih podjetnikov. Prekarnost je današnja žalostna realnost, ki je leta 2018 ne bi smeli živeti. Je klofuta poštenim kruhoborcem in posmeh socialni državi. Je odmik “socialdemokratov” od socialdemokratske države in je drvenje v liberalno-konzervativni model, kjer besedo solidarnost nadomeščajo fleksibilnost, tekmovalnost, podplačanost, revščina in podobno. Prekarnost pri tem ne izbira med moškimi in ženskami, med Ljubljano in Zasavjem ali med stopnjo izobrazbe. Mladi so zaradi vsega naštetega prisiljeni v prekarno delo in oropani dostojne prihodnosti. Ne pozabimo, da revni mladi običajno postanejo revni starejši z mizernimi pokojninami, ki niso dovolj za preživetje. Ob tem so zaradi negotove in stresne narave dela, dovzetnejši za številne bolezni, ki zanje lahko pomenijo popoln življenjski kolaps. Ko politiki govorijo, kako si mladi ne želijo stalnih služb – lažejo. So mlade vprašali, ali je to njihovo predvidevanje, ker poznajo enega uspešnega mladega in iz njega sklepajo na celoto? Dejstvo je, da si večina mladih želi varnost, obstaja pa seveda en del podjetnih mladih, ki bodo uspešni na trgu in je to za njih dobro (in takšnim kapo dol, ker jih več kot potrebujemo). Večina prekarcev tudi ne pozna praznikov in vikendov. Živimo v času, ko bi nas kot družbo morali biti sram situacije na trgu dela. In del te družbe smo tudi sindikati. Sindikati smo močni le toliko, kolikor članstva se zaveda situacije. Zato se nadejamo, da bo prvi maj v prihodnje spet delavski praznik, ko bodo predstavniki delavcev imeli pomembno besedo na kresovanjih in prvomajskih prireditvah po vsej državi! Obenem pa si iskreno želimo, da bi zapisi v Ustavi Republike Slovenije imeli enak pomen za vse delavke in delavce v Sloveniji!

Živel praznik dela! In živela Slovenija!


Ekipa Sindikata prekarcev